Iskanja vizij, obred ´hanbleceya´ v katerem posameznik išče duhovne moči, so pogoste za mnogo plemen Inijancev. Rastlina Pejotl, ´Ukcila yuta pi´, je veliko rabljena pri Suijih in Šejenih v obredih, povezanih z ritualom očiščevanja ´inikagapi´,sweat lodge in pri obredu budnosti v osami, ´vision quest´. Za rastlino se pojmuje, da vsebuje človeškega duha in je posvečena v Native American Church - ustanovil jo je vodja Komančev v prejšnjem stoletju, za pripadnike Izvornega Verovanja Indijancev. Henry Crow Dog, oče moža, ki je povedal to zgodbo, je med tistimi, ki so uvedli ´peyotl verjetje´ k Suijem v letu 1920.
Tako je Stari Oče Peyotl prišel do Ljudstev. Daleč nazaj, pred belcem, je bilo pleme, ki je živelo na daljnem jugu od Suijev, v deželi puščave in nizkega rastja. Ti ljudje so trpeli zaradi bolezni, mnogi so od bolezni umrli. Neka starka je imela sanje, da bi našla zelišče, korene, ki bi rešile njeno ljudstvo.
Ženica je bila stara in šibka, toda vzela je s seboj vnukinjo, in odšla v osamo, da se izpraša in nauči, kako bi poiskala posvečeno zelišče. Hodili sta izven kampa, dokler se nista izgubili. Ko sta prispeli na vrh osamljenega hriba, je stara mati iz grmovja naredila zavetje zase in za malo deklico. Brez vode in hrane sta oslabeli, in ko se je znočilo, sta se stisnili skupaj, brez pomoči in nevedni.
Nenadoma sta začutili udarjanje kril ogromne ptice, orel je letel iz vzhoda proti zahodu. Starka je dvignila roke in molila k orlu za modrost in moč. Proti jutru sta zagledali pojavo moškega, ki je jadral okrog dva metra nad njunima glavama. Starka je slišala glas: »Hočeta hrano in vodo in ne vesta, kje bi ju našli. Imam zdravilo za vaju. Pomagal vama bom.«
Roka tega moškega je kazala na mesto na tleh nekaj stran od njiju. Pogledala je in videla raslino peyotl-a, ki je bila iz šestnajstih delov velika Rastlina Starega Očeta Peyotl-a. Ni vedela kaj je, toda vzela je svoj nož iz kosti in odrezala ozeleneli del. Iz njega je pritekel sok peyotla, ´voda življenja´. Starka in vnukinja sta pili in se osvežili z njegovim sokom.
Sonce je spet zašlo in drugič se je stemnilo. Starka je molila k Silnemu Duhu: » To je žrtvovanje za zdravje ljudstva. Usmili se in pomagaj!«
Podoba moškega se je spet prikazala, lebdeča nad njo kot prej, in slišala je glas: »Izgubljeni sta sedaj, toda našli bosta spet svoje ljudi in rešili jih bosta. Ko bo sonce drugič vzšlo, jih bosta našli.«
Stara mati je pojedla še nekaj zeli in jo dala tudi vnukinji. In moč je vstopila vanju skozi zdravilo zelišča, jima prinesla znanje, razumevanje in to ´sveto videnje´. Ko sta izkusili novo moč rastline, sta ostali budni vso noč. Šele zjutraj, ko je vzšlo sonce in posijalo na torbo, v kateri je bil peyotl, si je starka opomogla. Rekla je: »Vnukinjja, moli s to novo zdravilno rastlino. Nima ust, da bi spregovorila, toda pripoveduje mi veliko reči. »
Na trejo noč se je Duh rastline spet pojavil in starko poučil pravega načina za rabo peyotl-a. Zjutraj je pomislila: »Ta ena rastlina ne bo zadostovala, da reši ljudstvo. Ali je lahko to edina zdravilna rastlina na celem svetu? Kako naj jo še poiščem?«
Nato je slišala veliko malih glaskov, ki so ji prigovatjali: »Tukaj, tukaj sem. Mene izberi.« To so bile rastline peyotla, ki so jo vodile na skrivna mesta rastja, med trnje, grmovje in bodičevje. Tako sta starka in deklica nabirali zdravilno zelišče in napolnili torbo z njim.
Ponoči sta še enkrat videli pojavo moškega Duha, obris v smeri zahajajočega sonca. Nakazal jima je smer do njunega kampa, da bi se lahko hitro vrnili. Čeprav štiri dni nista ne jedli ne pili, ju je posvečeno zelišče ohranilo pri moči in zavesti.
Ko sta prispeli domov, so bili sorodniki veseli, da sta spet z njimi, toda vsi so zboleli in mnogi med njimi so bili hudo bolni in že umirali. Starka je povedala ljudem: »Prinesla sem vam novo posvečeno zdravilo, ki vam bo v pomoč.«
Pokazala je možem, kako naj uporabijo ´peyotl, to sveto zelišče. Duh jo je naučil obreda in zdravilo ji je dalo vedenje skozi moč uma, ki je njegov del. Po njenih navodilih so moški postavili šotor, ´tipi´ in zakurili ogenj. V tistih časih ni bilo vodje ali usmerjevalca, ki bi jim dal napotke, in ljudje so se morali naučiti ceremonije korak za korakom, iz osnov dalje.
Vsi, moški in ženske, starci in mladci, so jedli po štiri koščke novega zdravila. Fantek dojenec je jedel pri materi in moč peyotla je vstopila vanj skozi materino mleko. Sesal je svojo roko, ki se je začela tresti kot ropotulja iz buče. Bobnanje je bilo dobro, toda ni še prav zvenelo, ker v prvem obredu še ni bilo vode v bobnu.
Stara ženica je zaznala prigovarjanje glasu, ki ji je rekel, naj poišče drevo bombaževca. Ob jutranji zarji so ji vsi ljudje sledili, ko jo je Stari Oče Peyotl vodil proti zahodu. Videli so skakati zajca iz luknje posušenega drevesa in vedeli so, da je to posvečen bombaževec.
Podrli so drevo in izdolbli deblo, kot boben na mestu, kjer je bila zajčja luknja. Kot je ponudila ženica, so ga napolnili s svežo vodo iz izvira - z vodo življenja.
Na poti, ko so se vračali v kamp, je moškemu glas sporočil, naj pobere pet gladkih, okroglih kamnov in boben pokrije z jelenovo kožo. Uporabil je okrogle kamenčke kot gumbe okrog obroča bobna, tako da je lahko privezal kožo s trakom iz naravnega usnja. In kadar je udaril po bobnu, je zazvenel, kot bi pograbil duh.
Ko se je spustila noč, so ljudje zakurili ogenj v postavljenem šotoru in vzeli zdravila. Vodena od peyotlove moči, je starka zagledala v ognju srce, v podobni obliki kot list bombaževca. Tako je vedela, da je Silni Duh, ki ga vsebuje Stari Oče Peyotl želel dati svoje srce rdeči rasi te celine. Rekla je čuvarju ognja, naj naredi iz žerjavice obliko srca, in ljudje so videli, da je utripalo z ritmom bobna. Žareče oglje je oblikoval še v zvezdo in v luno, ker je moč zvezde, ´wicahpi´ skupaj s Silnim Duhom Stare Matere Lune ´Hanhepi Wi´, vstopila v prostor.
Moški, ki je sedel nasproti vrat, je zaslišal glas, ki je zaprosil za vodo. Starka je prinesla sveže, ohlajene vode v mehu iz kože, in vsi so pili in tako prišli do moči. Prevzet od duha vode, je skrbnik ognja žerjavico oblikoval v podobo vodne ptice, in od tedaj je vodna ptica glavni simbol posvečenega zdravila.
Okrog ognja je moški naredil lunin krajec iz zemlje, in vse okrog vrha je s prstom narisal tir. Tako je oblikoval cesto življenja. Rekel je, da kdorkoli, ki ima dar ´wacankiyapi´ - kar pomeni ljubezen in srce do ljudi - bi moral sedeti prav na tem mestu. In od tega dne dalje je moški, ki skliče zborovanje, imenovan, ´mož poti´.
Na ta način so ljudje naredili prvi oltar ´peyotl-a, in ko so pili vodo, so se zahvalili ´peyotlu. Gledoč v ogenj in v obliko vodne ptice, so molili k štirim smerem neba. Nekdo je poškropil zeleno cedro na ogenj. Dišava, sladek vonj dima je bila sapa Starega Očeta Peyotl-a, duha vsega rastja in zelenja.
Zdaj je ljudstvo imelo vse, kar so potrebovali: posvečeno zelišče, boben, bučo, ogenj, vodo in cedrovino. Od tega trenutka dalje so se učili spoznavati sebe. Njihovi bolni so bili ozdravljeni. Zahvalili so se starki in vnukinji, da sta prinesli ta blagoslov do njih. Bili sta iz plemena Komančev, odkoder se je čaščenje posvečenega zelišča širilo k vsem plemenom po deželi.
Brule Sioux Legenda
Winner, Rosebus Indian Reservation
